Obkrožajo me ljudje, s katerimi lahko delim vse svoje misli. K pisanju me sploh več ne vleče; sploh ne čutim potrebe, da bi pisala (in objavljala). Še k tem vrsticam sem se spravila po dolgem monologu s samo seboj. Ali ima sploh še smisel?
Hja, tile dnevi so bili naporni brez interneta. Pred dobrim tednom dni se je poslovil moj Neo ... And now there's a new man in my life. Jack. Na kratko - Neo je na popravilu in čisto po sreči sem ugodno dobila Jacka, zato so moje potrebe po neomejenem vstopu v virtualni svet spet zadovoljene. Meet Jack. Dejansko si nisem mislila, da sem tako odvisna od računalnika ... Saj sem šla na internet na faksu, pri cimrih in sosedih, ampak vseeno - moj je le (samo) moj. Sem pa ta čas dobro izkoristila in moram priznati, da me nič kaj dosti ne vleče (razen za ogled kakšnega filma). Zgleda, da sem bila čisto zadovoljna sam(sk)a.
Tebe bom vedno gledala z iskricami v očeh. In čudnim občutkom v želodcu ... In verjetno se mi bo v glavi vedno odvijal tisti prizor, ki je uničil moje sanje. Ampak jaz zdaj živim svojo pravljico.
Prijatelja spoznaš po velikih stvareh, ki jih naredi zate. Pravega prijatelja pa spoznaš po malenkostih, za katere sploh ne veš, da jih je naredil zate.