Porojstnodnevni post.

1. Post v smislu prispevka na blogu.
Tako, pa je za mano. Moj 20. rojstni dan namreč. 24. septembra 1987 so me vzeli iz toplega zavetja v maminem trebuhu in me postavili v kruto resničnost, s katero se pač spopadam po najboljših močeh. In za zdaj mi to še kar uspeva. :) Uspel je tudi včerajšnji dan in praznovanje. Zbudila me je že mama z darilom, potem sva z babico spekli torto (in ker je bila slastna, bomo zanemarili neuspelo pecivo, ki je pristalo pri sosedovih prašičkih), šli v bolnišnico, kjer je imela pregled, pa v trgovino po nekaj pijače za večerno praznovanje. Obvezen je bil postanek z L. :) v Il Cafe-ju na brezalkoholnem (za mene) in alkoholnem koktejlu (za njo). Popoldan malo poležavanja, medtem ko je dragi bil zaradi darila zame kar 2x v Mariboru (Hvala! :*) ... Potem pa še obisk razširjenje verzije naše družine (teta, stric, bratranca) in 2 najboljši družinski pici za nas 9. Za posladek pa torta in ... Kaj je lepšega, kot zaspati in se naslednji dan zbuditi ob ljubljeni osebi? :)

Naj dodam še, da se je uresničilo nekaj želja z mojih dveh seznamov. Lubek se je izkazal z zvočniki in medvedkom (MeToYou, afkors), D. s kamero za mojega laptopiča (da se bova lahko gledali) in "home-made" tiramisujem z 20. svečkami, domači z € (del sem danes žrtvovala za roza-belo Nokio 7390) ... Danes zjutraj me je s šopkom presenetila še bodoča tašča. :) Lubek mi je povedal, da je po pošti prišlo še nekaj zame. ;)

2. Post kot odpovedovanje hrani, predvsem tisti najljubši in najbolj kalorični.
Saj ne, da bi včeraj pojedla celega vola, čeprav zadnje čase raje pojem kaj konkretnega namesto sladic in sladkarij ... Ampak res se mi zdi, da bo morala na vsake toliko uvesti enodnevni post, ker moj želodec ni več tisti pravi, vedno me nekaj muči. Se kdo pridruži mojemu porojstnodnevnemu postu? ;)

Uspelo mi je!

Če ne bi ravnokar pojedla še preostanka pice od kosila, bi zdajle skakala do stropa. Naredila sem!! Danes sem imela še zadnji ustni izpit na filozofiji ... Niti ne bom pisala o tem, kako sem trepetala (še bolj pa Natalija, s katero sva skupaj šli v profesorjev kabinet) in kakšne misli so mi švigale po glavi. Naredila sem, z 9!! Tako da sem zdaj res v 2. letniku; jutri bomo že od 8h zjutraj taborile na faksu, da pridemo na vrsto za oddajo vpisne dokumentacije ob koliko toliko normalni uri. Še zdaj ne morem verjeti - verjela bom, ko bodo vse ocene vpisane na AIPS-u. V našem referatu si pač vzamejo veliko časa za vnos ocen ... Pa nič hudega, ne zamerim jim, sploh me več ne briga, kaj delajo in kaj ne; važno je, da sem končno naredila! :) Zdaj pa me čaka 10 dni uživanja, praznovanje 20. rojstnega dne, nekaj dela (kakšen € si pa že moram zaslužiti, ne?), priprave na novo študijsko leto, trgatev pri lubijevi babici, pijačke v najljubšem lokalu ... :) Zadnje dni "počitnic" pač moram izkoristiti.

Selitev!

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da selitev iz enega študentskega stanovanja v drugo, ki je le eno nadstropje više, vzame toliko časa in energije. Že včeraj zvečer sva z Lano spakirali večino stvari iz kuhinje, in jih s pomočjo Claudie odnesle v novo stanovanje. (Hvala! :*) Danes zjutraj sem začela že ob sedmih. Priznam, nisem mogla spati, ker sem bila neučakana ... Zdaj se niti nočem spomniti, kolikokrat smo šli gor in dol po enih in istih stopnicah. Groza. Pakiranje, pospravljanje, čiščenje, razpakiranje, urejanje, odločanje glede postavitve pohištva v sobi, nakupovanje nekaterih stvari, ki jih nujno potrebujemo ... mi je vzelo skoraj ves dan. Zdaj čakam le še to, da dobim obisk v postelji. Zaspala bova ob gledanju trenutno najljubše nanizanke. Coupling. Dragi pač skrbi za moje izobraževanje; zadevo je downloadal pred izpitom iz glasoslovja in nama je prirasla k srcu. :)

Drugače pa ... Občutek po selitvi je čudovit! Čeprav sem nenormalno utrujena. Sem pa zelo vesela nove sobe, drugačne postavitve pohištva (ki mi veliko bolj ustreza, čeprav se bojim, da bom padla s postelje), balkona, roza kopalnice ... vsega! :) V sobici je prostor celo za moj Hammer (orbitrek) - hvala mojemu dragemu, ki se je dovolj dolgo ukvarjal z načrtovanjem razporeditve pohištva; vsi ostali smo prehitro obupali. Moj novi drugi dom je torej dvoposteljna soba v stanovanju številka 12, ki si jo bom delila z novo cimro, Nino. Danes nas je obiskala le za 2 minutki; tako da se že zelo veselim novega študijskega leta, vseh radosti, ki jih prinaša študentsko življenje, in seveda spoznavanja nove cimre. Kmalu bomo stanovanje tudi "krstili" s prvim žurom - praznovanjem mojega rojstnega dne.

Preveč sem utrujena, da bi napisala kaj več. Le še to - pridite kaj na obisk! :)

Še samo teden dni ...

... in za mano bo zadnji izpit 1. letnika, vpis v 2. letnik, preselitev, dvodnevna trgatev in še kaj. Še samo teden dni. In še samo 11 dni do mojega 20. rojstnega dne. Navdaja me melanholija. Seveda sem vesela, da sem danes opravila še ustni del izpita. Še bolj se veselim ponedeljka in selitve, ker vem, da se bo takrat spremenilo marsikaj. V meni. Pa vendar ... Morala bi biti srečna, ker sem prepričana, da bom naredila še zadnji ustni izpit in se bom lahko vpisala v 2. letnik. Morala bi biti srečna, ker je na splošno vse v najlepšem redu, nič posebnega me ne mori, nihče mi ne teži bolj kot ponavadi. V bistvu je vse popolnoma tako, kot mora biti. Brez problemov pač ne gre, ampak trenutno jih ni nič več kot ponavadi. Mogoče me daje kakšna predrojstnodnevna kriza, ker bom stopila v tretje desetletje. Še vedno bom mlada, zato ne vem, zakaj sem tako čudna. Sama sebi grem na živce ... In pojma nimam, kaj naj naredim, da bom boljše volje. Ima kdo kakšno idejo?

Ste kdaj imeli občutek ...

... da se svet okoli vas vrti, da se dogaja, da čas teče naprej - vi pa stojite na mestu in se ne premaknete niti za milimeter? Tak občutek imam danes. V zadnjih dneh se je zgodilo marsikaj lepega in (žal) tudi manj lepega. Takšno je pač življenje. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa se potrudimo in si naredimo lep in nepozaben vsak trenutek. Tukaj in zdaj. Ampak jaz še vedno samo stojim na istem mestu. In se ne potrudim, da bi mi bilo lepše, boljše. Čakam na rezultate izpita in vsake pol ure klikam po straneh naše fakultete, čeprav dobro vem, da bodo rezultati jutri ob 10h in nič prej, kvečjemu kasneje. Včeraj sem prišla domov. Moji domači delajo na vrtu, okoli hiše ... Vedno se najde nekaj. Jaz pa sem še vedno na tem začaranem mestu in se vrtim v krogu. Vsake toliko pogledam skozi okno, da vidim, če se kaj dogaja na ulici. Zlate črte na sredini cestišča še ni. Najprej morajo razkopati in zamenjati vodovodne cevi. Sicer pa ulica niti ni dovolj široka, da bi imeli pas v vsako stran. Bo pa zlata črta v mojih mislih - tudi to je dovolj.

V ponedeljek se selimo! Dokončno. Včeraj sem nabila telefonski račun, ker smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se dogovorili glede datumov in terminov. Morala bi nakupiti še nekaj stvari za stanovanje, pa nimam volje, da bi hodila po trgovinah. Čeprav mi je še posebej pri srcu nakupovanje stvari za stanovanje. Mogoče je razlog pozitivna ničla na bančnem računu. Ravno včeraj sem ugotavljala, da moje finance prehitro skopnijo. Dobim denar in čez nekaj dni ga ni več. Ima še kdo podobne probleme? Poleg tega me na polici čakajo še 3 položnice za nekaj več kot 100€ ... How cool is that? Edina pozitivna stvar v tem tednu je, da vsaj z domačimi nimam verbalnih težav. Tako malo sem doma, da ni časa za nesporazume in prepire.

Še vedno se počutim prazno. Izgubljeno. Osamljeno. Čeprav sem veliko v družbi, med ljudmi, ki jih imam rada. Kot da bi bila senca, ki tava v neznano. Del mene se trga in oddaljuje. Odhaja ... Adios.

Luciano

Addio Maestro ...

Luciano Pavarotti & U2 - Miss Sarajevo



Luciano Pavarotti & Bon Jovi - Let it Rain

Končno!

Po devetih dneh nestrpnega čakanja, živciranja in razmišljanja ... Rezultati! Naredila sem! S 7! Upala sem, da bo ravno toliko, da naredim, tako da sem zadovoljna. :)

Zdaj lahko grem mirno in predvsem z veliko več volje nazaj h knjigam, zapiskom, vajam ... V ponedeljek me čaka zadnji izpit na angleščini, 20.9. pa še zadnji na filozofiji.

Uf, še zdaj komaj verjamem, da mi je uspelo! :)

Gosenica v solati!

Ogroooomna zelena gosenica, se je raztegovala, plazila in pasla na moji solati! Na srečo natakarice (ki je delala šele 2. dan) in šefa mehiške restavracije imam visok tolerančni prag, zato nisem delala scen, ampak sem samo zgroženo zrla v migetajočo stvar na mojem krožniku in se čudila, kako je niso opazili že v kuhinji. Po pritožbi natakarici sem dobila drug obrok in brezplačno pijačo. Moj lubek in prijatelj sta se solati raje odpovedala, jaz pa sem brskala po moji in jo pregledala z vseh možnih strani, preden sem jo dala v usta.

Slikovnega materiala žal (ali pa na srečo) nimam ... Slika je simbolična.

Popularnost se nam dviga

Začelo se je zares. Nedvomno. Mama pravi, da so že včeraj našo ulico oblegali novinarji. Natančneje eno samo hišo, ki je nasproti naše. Hišo bodočega prometnega ministra.

Mislite, da se bo cena naši hiši dvignila? Jo naj prodamo? :)

Somewhere ...

... over the rainbow ... Tam nekje je možno vse. :)

Tale pesmica se ujema z mojim blogom, zato jo baje moram dati gor. :) D., samo za tebe. :)

Tih deževen dan

Še malo nostalgije ...

Kaj bi svet brez sanj?
ko gre sreča tja v en dan.
Kaj bi čas brez sanj?
Saj življenje bilo bi zaman.

Kaj je novega?

Pravzaprav nič posebnega ... Pospešeno se pripravljam še na zadnje izpite in si že 5376289-ič prisegam, da si bom prihodnje leto za jesensko izpitno obdobje pustila manj izpitov. Ampak po toči zvoniti je prepozno, zato lahko le rešim, kar se rešiti da.

Pravkar sem izvedela, da se konec prihodnjega tedna selimo. Sošolka in cimra, s katero sem bila v sobi to študijsko leto, se je v ponedeljek izselila. Ne še popolnoma, pa vendar ... Se kar pozna, da je soba prazna, zato komaj čakam prihodnji teden, ko se bomo preselile eno nadstropje više. Veselim se nove cimre, nove sobe, ponovnega razvrščanja pohištva, pakiranja vseh stvari ... Še celo hoje po stopnicah v 4. nadstropje in vzdihovanja ob tem ... :) Verjetno se bom prihodnji teden počutila kot majhen otrok, ki se neznansko razveseli najmanjše pozornosti za rojstni dan ali božič. Predvidevam, da bom tako ostala v Mariboru še malo dlje, kot samo do prihodnje srede. Pa nič hudega, kar veliko študentov in študentk se že potepa po mestu (in faksu); včeraj me je razveselil tudi Claudijin obisk (pridi še večkrat, saj veš, da si vedno dobrodošla), pa še sošolka se je mimogrede ustavila, da sem ji dala nekaj literature za jutrišnji izpit. Včeraj zjutraj sem se dobila še z Laro, da sva opravili shopping, ajskofetkanje in, seveda, nadoknadili zamujene pogovore. Popoldan je sledila vožnja v Maribor - hvala, mami, ki ji ni nikoli težko prevažati naokoli mojih stvari. ;)

Toliko za danes ... Čaka me izpitna literatura v skrajšani obliki, jutri pa izpit. Držite pesti ob 14h! :) (Ali pa kar cel dan, ker čakam še rezultate izpita prejšnjega tedna ...)

Let's go public.

Po današnjem brainstormingu (kolikor sem sploh lahko slišala svoje misli poleg razbijanja v glavi), sem se odločila.

Why the hell not.

Sem to, kar sem. Stojim za svojimi besedami. Pišem, kar mislim in čutim. Če komu ni všeč, naj ne bere. Saj niti ne vem, zakaj sem ga na začetku zaklenila. Tale blog namreč. Verjetno sem se bala, da ga bo bral kdo nezaželen. Fuck this. Če komu kaj ne bo všeč, bo komentiral ali si mislil svoje.

Se beremo!

Not my day.

Ni moj dan.
Resnično ne.
Poleg vseh obiskov, ki jim ni konca ne kraja, me nenormalno boli glava.
Danes je verjetno eden tistih dni, ki se začnejo fenomenalno, s kupom dobrih novic, končajo pa v postelji, z glavobolom in slabo voljo.
Odpovedala sem vse, ker enostavno ne morem.
Ker sem danes resnično slaba družba in nočem, da bi bila moja slaba volja in nerazpoloženost na ramenih drugih ljudi.
Nikogar nočem obremenjevati z mojimi problemi in mojo slabo voljo.

Želim si le, da bi bil ob meni On.
Ker samo ob njem pozabim na vse.
Še čisto malo ...
... pa bo spet vse v redu.