Po nekaj dneh blogerske tišine se kar prileže sedeti na postelji s prenosnikom v rokah in pisati kar mi pač pade na misel. Že nekaj dni razmišljam o čem bi pisala, pa nekako nisem imela volje in inspiracije, da bi natipkala svoje misli. Ne zato, ker ne bi imela o čem pisati, ampak včasih je pač težko zbrati vse begajoče misli. Pravzaprav se dogaja veliko.
Začelo se je novo študijsko leto in s tem kombiniranje urnika, formiranje skupin za vaje, milijon prošenj pri profesorjih in profesoricah, če lahko zamudiš ali greš prej, ker se določene ure prekrivajo. Študentske zadeve pač. Pravzaprav sem čez poletje kar pogrešala tale študentski utrip, sošolke in sošolce, tudi nekatere profesorje in profesorice, zanimive debate med predavanji, dogovarjanje glede nakupa bonov in izbire restavracije, v katero bomo šli jest, nejevoljo in jezo, kadar kateri izmed profesorjev oz. profesoric "pozabi" sporočiti, da predavanje ob 19.40 odpade ... Vse. Letos smo uvedli še nekaj novosti - odločnost predstojnice, da v knjižnici madžarskega oddelka s šestimi mizami ne more imeti vaj skupina tridesetih ljudi; verjetno bomo pri vseh vajah samo v dveh ali celo v eni sami skupini, ker nas je premalo; nemoralne ure predavanj in vaj (v torek ob 19.40 na primer, ko študentarija že veselo žura, grem jaz že tretjič na faks), ki se bodo baje normalizirale ... Sicer pa - kaj bi tarnala, to so vse radosti študentskih let, za katere pravijo, da so najlepši del življenja. Nič ne more biti popolno, kajne? Če dobro pomislim, pa so mogoče ravno takšne drobne zadeve, ki me včasih resnično razjezijo, obenem stvari, ki naredijo študentsko življenje popolno.
Tudi rojstni dan je za mano. Darila še sprejemam (do naslednjega, 21. rojstnega dne). :) Kako se počutim? Starejše ne, modrejše tudi ne ... Priznam pa, da se je nekaj v meni premaknilo. Ne sekiram in živciram se več za vsako malenkost in za vsako osebo v mojem življenju, ker sem ugotovila, da je tako ravnanje res brez pomena. Zakaj bi se jaz, če se on/ona ne? Zakaj bi si razbijala glavo z nekimi butastimi vprašanji in iskala vse možne odgovore, če tega res ne potrebujem? Če je brez tega moje življenje manj stresno in mnogo bolj sproščeno, veselo in brezskrbno? Saj ne, da ne bi imela nobenih skrbi, sem pa prišla do točke, na kateri si "umetno" ne ustvarjam še večjih problemov, za katere sem se včasih (še pred dobrim mesecem dni) presekirala in preživcirala za 20 let vnaprej. In vesela sem, resnično vesela, da sem začela razmišljati drugače. Počutim se bolj svobodno in veliko manj obremenjeno. Zakaj nisem tega storila že prej?
Že cel teden imam obisk v sobi. :) Bolezen moje cimre se je odločila, da bo trajala ves teden, zato je pri meni moj lubek. Da me ni ponoči strah ... :) Vseeno pa pogrešam tudi tiste prave ženske večere s pogovori, trači, piljenjem in lakiranjem nohtov, zato že komaj čakam nedeljo oz. ponedeljek. Saj ne, da bi bila obsedena z nohti, ampak taka in podobna opravila so kot nalašč za žensko družbo in pogovore o marsičem. :)
Začetek mojega oktobra je kar obetaven: 2. letnik faksa, ki ga bom verjetno zvozila uspešnejše kot 1., tudi moj rojstni dan smo že malo "zalili", malo ga pa še bomo, ko pride moja cimra; sama sebi sem obljubila, da bom malo več delala, tako da bo tudi € malo več ... Razmišljam tudi o tečaju španščine, ampak glede na to, da imam vaje in predavanja od ponedeljka do četrtka pa še športno vzgojo imam, bo kar težko najti tečaj, katerega termin bi mi ustrezal. Bomo videli. Zdaj pa grem ... Heroes are waiting for me. Priznam, zadnje dni so heroji moja mala obsesija. (Zato ni odveč pojasnilo, kako jezna sem bila včeraj, ko sem 2 uri čakala na predavanje, ki ga potem ni bilo ... Medtem bi lahko pogledala že 3 dele serije ...)
