Ko sem danes okrog poldneva razmišljala o preteklih nekaj urah, sem samo upala, da me ne bo doletel še kak pripetljal na Murphyjev način. Nekaj ur prej, ob 8.30, sem še ležala v topli postelji in razmišljala, kako lep dan me pravzaprav čaka, saj sem domov iz Maribora prišla en dan prej zaradi intervjuja na radiu in popoldanskega sindikalnega izleta v Radgonsko klet in na Janžev vrh. Po zajtrku, med katerim sem prelistala časopis, sem se odpravila v kopalnico, slekla pižamo in stopila pod tuš. Odprla sem pipo in iz nje sta pritekla 2 decilitra vode. Potem pa nič. Sranje! Pa ravno zdaj, ko se mi že malo mudi in si moram nujno oprati lase! Ok ... Grem v kuhinjo po vrč z vodo (na srečo ne pijemo vode iz pipe), napolnim kozarec in si umijem zobe. Potem se spomnim, da bi se lahko vsaj malo osvežila in grem v klet po 5 litrsko plastično posodo z vodo, jo prelijem v lavor in se začnem umivati tako po srednjeveško. In ko končam, se obrišem in malo segrejem (ker umivanje z mrzlo vodo pozimi pač ni prijetno), iz navade odprem pipo ... In seveda, voda je tu. Potem se odločim, da se bom vseeno stuširala in si oprala lase - in čez 20 minut sem bila že popolnoma urejena, spakirana in pripravljena na nove dogodivščine (to, da imam neurejene obrvi in nohte pač moramo zanemariti).
Na le-te mi ni bilo potrebno dolgo čakati, saj so se začele že čez 2 minuti, ko sem se vsedla v avto in poskušala sedež naštimati na mojo razdaljo. Ker sem najmanjša v družini, moram imeti sedež potisnjen skoraj čisto naprej ... A glej ga zlomka, nekaj se je očitno zataknilo, zato sem se v naglici (ker sem že skoraj zamujala) peljala do mesta v skorajda ležečem položaju. Sranje (drugič)! Posledično me je med menjavanjem skoraj zgrabil krč v levi nogi, a nekako mi je uspelo pripeljati do cilja. Odločim se, da parkiram pred ograjo mojega stalnega (zastonj) parkirišča, ker je tako bliže do radia. In že hitim naprej ...
Ob 10.05 sem že na kraju dogajanja. :) Naš radio namreč prihodnje leto praznuje 50. obletnico (prav na današnji dan se je "zgodila" 49.) in s praznovanjem začenjamo že leto prej. Med različne dogodke ob tem jubileju pa spada tudi kratka predstavitev nekdanjih, sedanjih in bodočih voditeljev/sodelavcev. Jutro je bilo v znamenju nekaterih prvih voditeljev in voditeljic, nekaj dopoldanskega časa pa so namenili predstavljanju bodočih voditeljev (med katerimi pa nismo vsi bodoči, ampak smo hkrati tudi nekdanji in sedanji). Komplicirano? Pravzaprav ne. :) V kratkem pogovoru z Boštjanom sva z mojim nekdanjim sovoditeljem otroške oddaje Mitjo obudila spomine na najin radijski čas, ki se je pričel pred skoraj osmimi leti, prebrala nekaj malih oglasov (ker je vsakdo moral tudi malo sodelovati pri izvedbi programa), prisluhnila glasbenima željama in zaključila s pijačo v lokalu, ki smo ga tako radi obiskovali nekoč.
Potem sem se odpravila nazaj na parkirišče ... In nedvomno je bil na delu spet g. Murphy, ki mi je pripravil neprijetno presenečenje - kazen za nepravilno parkiranje.
Sranje (tretjič)! Ok, 20 € in nekaj centov, če plačam v osmih dneh ... Moja naslednja postaja so bile učilnice pri župnišču, kamor me je napotila babica s starimi oblekami za Karitas. Sranje (četrtič)! Zakaj? Ker sem srečala določeno osebo in sva opravili pogovor, ki je bil sicer neizbežen, ampak vseeno sem upala, da mi ga nikoli ne bi bilo treba opraviti.
V malce boljšo voljo sta me spravili Nuša (Uživaj na koncertu!) in Lara, potem pa sem šla domov (Tokrat z normalno nastavjenim sedežem, ker moraš očitno z avtomobili rokovati zelo nežno.), na hitro nekaj pojedla in že bila na poti nazaj do mesta, tokrat s sopotnikom - dedi je avto odpeljal nazaj domov. Jaz pa na moj prvi sindikalni izlet. :) Saj pravzaprav niti ne vem, če imamo sindikat, in ali sploh spadam vanj, glede na to, da kot študentka delam preko napotnice - važno je, da sem prejela vabilo in se skupaj z ostalimi sodelavci in sodelavkami odpeljala naprej do Radgonske kleti. Po ogledu treh kleti, degustaciji štirih vrst vina, odličnem narezku in mini nakupu dveh steklenic vina za dedka, smo bili spet na avtobusu, ki nas je odpeljal še na Janžev vrh. Čakala nas je namreč še večerja v Janževem hramu. Ocena? Hrana: zadovoljivo, družba: dobra; glasba: neprenesljivo (kar je verjetno glaven vzrok, da smo ozpraznili toliko steklenic vina). Malo pred 21. uro smo se odpravili nazaj domov. Zdaj pa sedim za mizo in mojega laptopka mučim s tipkanjem. Mislim, da bo dovolj za danes. Lahko noč!
Na le-te mi ni bilo potrebno dolgo čakati, saj so se začele že čez 2 minuti, ko sem se vsedla v avto in poskušala sedež naštimati na mojo razdaljo. Ker sem najmanjša v družini, moram imeti sedež potisnjen skoraj čisto naprej ... A glej ga zlomka, nekaj se je očitno zataknilo, zato sem se v naglici (ker sem že skoraj zamujala) peljala do mesta v skorajda ležečem položaju. Sranje (drugič)! Posledično me je med menjavanjem skoraj zgrabil krč v levi nogi, a nekako mi je uspelo pripeljati do cilja. Odločim se, da parkiram pred ograjo mojega stalnega (zastonj) parkirišča, ker je tako bliže do radia. In že hitim naprej ...
Ob 10.05 sem že na kraju dogajanja. :) Naš radio namreč prihodnje leto praznuje 50. obletnico (prav na današnji dan se je "zgodila" 49.) in s praznovanjem začenjamo že leto prej. Med različne dogodke ob tem jubileju pa spada tudi kratka predstavitev nekdanjih, sedanjih in bodočih voditeljev/sodelavcev. Jutro je bilo v znamenju nekaterih prvih voditeljev in voditeljic, nekaj dopoldanskega časa pa so namenili predstavljanju bodočih voditeljev (med katerimi pa nismo vsi bodoči, ampak smo hkrati tudi nekdanji in sedanji). Komplicirano? Pravzaprav ne. :) V kratkem pogovoru z Boštjanom sva z mojim nekdanjim sovoditeljem otroške oddaje Mitjo obudila spomine na najin radijski čas, ki se je pričel pred skoraj osmimi leti, prebrala nekaj malih oglasov (ker je vsakdo moral tudi malo sodelovati pri izvedbi programa), prisluhnila glasbenima željama in zaključila s pijačo v lokalu, ki smo ga tako radi obiskovali nekoč.
Potem sem se odpravila nazaj na parkirišče ... In nedvomno je bil na delu spet g. Murphy, ki mi je pripravil neprijetno presenečenje - kazen za nepravilno parkiranje.
Sranje (tretjič)! Ok, 20 € in nekaj centov, če plačam v osmih dneh ... Moja naslednja postaja so bile učilnice pri župnišču, kamor me je napotila babica s starimi oblekami za Karitas. Sranje (četrtič)! Zakaj? Ker sem srečala določeno osebo in sva opravili pogovor, ki je bil sicer neizbežen, ampak vseeno sem upala, da mi ga nikoli ne bi bilo treba opraviti.
V malce boljšo voljo sta me spravili Nuša (Uživaj na koncertu!) in Lara, potem pa sem šla domov (Tokrat z normalno nastavjenim sedežem, ker moraš očitno z avtomobili rokovati zelo nežno.), na hitro nekaj pojedla in že bila na poti nazaj do mesta, tokrat s sopotnikom - dedi je avto odpeljal nazaj domov. Jaz pa na moj prvi sindikalni izlet. :) Saj pravzaprav niti ne vem, če imamo sindikat, in ali sploh spadam vanj, glede na to, da kot študentka delam preko napotnice - važno je, da sem prejela vabilo in se skupaj z ostalimi sodelavci in sodelavkami odpeljala naprej do Radgonske kleti. Po ogledu treh kleti, degustaciji štirih vrst vina, odličnem narezku in mini nakupu dveh steklenic vina za dedka, smo bili spet na avtobusu, ki nas je odpeljal še na Janžev vrh. Čakala nas je namreč še večerja v Janževem hramu. Ocena? Hrana: zadovoljivo, družba: dobra; glasba: neprenesljivo (kar je verjetno glaven vzrok, da smo ozpraznili toliko steklenic vina). Malo pred 21. uro smo se odpravili nazaj domov. Zdaj pa sedim za mizo in mojega laptopka mučim s tipkanjem. Mislim, da bo dovolj za danes. Lahko noč!
