Blog Under Construction

Blog bo v naslednjih dneh malce spreminjal obliko, ker se spopadam z novo predlogo ... Še vedno pa zbiram povezave do strani z najrazličnejšimi predlogami, tako da kar pogumno na plan z njimi. :)

Zakaj imam raje kaktuse kot lončnice ali Misija nemogoče: kupovanje popolne lončnice

Zaradi praznovanja visoke obletnice v bodočem delu družine me je doletela "čast", da kupim lončnico. Z mamo sva se odpravili v (menda) največji in (dvomljivo) najbolje založen vrtni center v mestu. Priznam, da sem zelo zahteven kupec, še posebej kadar je govora o lončnicah. Dejstvo verjetno izvira iz moje nenaklonjenosti, ki temelji izključno na tem, da do zdaj še nobena lončnica v moji sobi ni preživela. Babica je še kaktus, ki sem ga nekoč dobila za rojstni dan, spravila na "varno".

Marsikateri ljubitelji takih in drugačnih rožic se navdušujejo nad orhidejami. Pa sem si rekla: "Naj bo, saj lahko kupim orhidejo." Enostavno? Med najmanj 500 primerki, ki so bili na izbiro, nisem izbrala nobene, ker je vsaka imela neko pomanjkljivost: je bila pred tem, da odcveti, ni imela popkov, mi ni bila všeč barva, je preveč zahtevna in zahteva stalno temperaturo nad 18°C itd. Ali res zahtevam tako zelo veliko od ene lončnice?

Vse tiste, ki se navdušujete nad podarjanjem lončnic, prosim, da mi jih nikoli in nikdar ne podarite. Raje izberite nezahteven kaktus ali rezano cvetje (pravo, ne umetno). :) Ali pa kakšno rožico za zunaj, ki bo uspevala s pomočjo moje babice. :)

Vse najboljše!

Claudy.

Kaj je uspeh?
Če se smeješ pogosto in veliko,
če pridobiš spoštovanje pametnih ljudi in te imajo otroci radi,
če zaslužiš spoštovanje poštenih kritikov in vzdržiš izdajstvo navideznih prijateljev,
če ceniš lepoto,
če v drugih vidiš najboljše,
da pustiš svet za sabo malo boljši, pa naj bo z zdravim otrokom,
obdelanim vrtom ali izboljšanim stanjem v družbi,
če veš, da je vsaj eden v življenju dihal lažje, ker si tudi ti živel.
To pomeni, da si uspel.

Želim ti veliko uspehov - drobnih, neznatnih, ki bodo pogreli le tvoje srce, in tistih velikih, ki bodo vzbudili spoštovanje prijateljev.
Želim ti, da bi še naprej ljubila z vsem srcem in - bila ljubljena.
Želim ti, da bi ti iskreno prijateljstvo pomenilo toliko, kot ti je doslej, da bi ga še naprej znala ceniti in negovati.
Prevsem pa ti želim, da bi živela polno, srečno in čudovito življenje.

Vse najboljše!

Rada te imam.

Daydreaming.

So ljudje, ki se jih spomnim po pesmih. Včasih se v moje misli prikrade slika, drugič beseda, spet tretjič melodija in verzi. Zavrtim si pesem in se v tistih treh, štirih minutkar prepustim spominom na skupne trenutke, razmišljanju o tem, kaj vse so me naučili, in koliko mi pomenijo, tudi če se ne vidimo/slišimo pogosto.

Čeprav te ne poznam dolgo, si v moje življenje prinesel osvežujoč veter in v meni vzpodbudil svobodnejši način razmišljanja. Hvala za vse nasvete in solze od smeha, dragocene izkušnje in za tisto "nekaj", zaradi česar boš imel vedno posebno mesto v mojem življenju, tudi če se nikoli več ne vidiva.

Ne skrbi!

Življenje je preveč lepo, da bi ga zapravljali za sekiranje in slabo voljo. Nasmej se! :)

Kako veliki smo v resnici?

Priznam: pogosto se s kakšno malenkostjo ukvarjam preveč časa in (še preveč) pogosto mi kak majhen problemček požre živcev za cel kamion in še en poltovornjak zraven. Očitno sem res mazohistka in uživam v trpinčenju lastnih možganov ... Ob dnevih, kot je današnji, pa razmišljam, npr. o tem, kako veliki se mi včasih zdijo problemi v mojem življenju, koliko časa in živcev jim namenim in koliko novih gubic si povzročim, ko pa se na koncu pravzaprav izkaže, da se marsikatero težavo da rešiti na lahek način, da je kakšno dejanje ali besedo pač potrebno požreti in da analiziranje v nedogled škodi predvsem meni sami.

Pogosto sem pač taka, da se preveč osredotočim na razglabljanje o problemu kot pa na rešitev le-tega, da se mi v danem trenutku zdijo neke čisto majhne težavice hujše od prve in druge svetovne vojne skupaj, predvsem pa se z vsem veliko preveč obremenjujem. Ob ogledu spodnjega filmčka me je nekaj spreletelo, v moji glavi se je pojavilo veliko vprašanj.

Se sploh zavedamo, kako majhni smo v resnici? Kako malo pomenimo v primerjavi s celotnim vesoljem? So stvari, s katerimi se obremenjujemo, resnično tako zelo pomembne? Če bi bile, ne bi le po nekaj dneh veliko lažje dihali, kajne? Verjetno se niti ne zavedamo svoje majhnosti, tudi jaz se je nisem, kljub dolgoletnemu zanimanju za astronomijo. Številke same ne pomenijo nič, prikaz kot je spodnji pa mi je danes dal misliti.



Potem pa se pojavi druga skrajnost, ki me opomni, da je vsak človek svet zase, vsak je svoj lasten individuum, vsak izmed nas je poseben, izviren, unikaten, samosvoj. In vsak izmed nas s svojim delom, trudom, mišljenjem in delovanjem v življenju na prav poseben način vpliva na druge ljudi, družbo, v kateri živi, in na celoten svet. Smo torej res nepomembni?

Življenje.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
(N. Zaplotnik)

Dnevi, ki so nam dani, so nam dani z namenom, da jih užijemo, se jih nagledamo, si zapomnimo vonje, glasove, občutke ... Dani so nam z namenom, da izkoristimo vsako stotinko življenja, ki ga imamo, za odkrivanje stvari, ki nas zanimajo, za male čarovnije, ki naredijo naš svet lepši in svetlejši, za ljudi, ki jih imamo neskončno radi in jim z veseljem namenimo nekaj trenutkov za druženje, pogovor, smeh, solze.

Včasih ta bližina mine. Ljudje gremo vsak svojo pot, stremimo k svojim sanjam in ciljem. Včasih zmanjka prostora za nekoga, ki nam je nekoč pomenil vse. Včasih se poti razidejo brez pravega razloga, brez pojasnil. Morda so nam nekateri ljudje res namenjeni le določen del poti, z nami preživijo nekaj mesecev, morda let, potem pa se poti razidejo. Srečamo se spet čez nekaj časa, morda na ulici, ko se sprehajamo vsak s svojimi otroki. In poskušamo jim razložiti, katere so resnično pomembne stvari v življenju, kateri prijatelji so resnično pravi in vredni žrtvovanja, kdo je vreden našega zaupanja, ljubezni ...

Morda tudi to nima smisla, ker je najboljša šola tista, v kateri se užimo iz lastnih napak in nespametnosti. Na koncu pa je pomembno le, da smo se trudili, da smo se poskušali učiti iz napak, da smo našli čas za pogovor, da smo znali odpustiti ali prositi za odpuščanje. Na koncu je pomembno, da smo znali najti pravo pot, tudi če smo kdaj skrenili z nje ali hodili v krogih.

Danes sem ...

... bolna. Posledice napornih praznikov pač morajo biti opazne, in meni se pozna - kje drugje kot na grlu. Danes sta moja najboljša prijatelja topel čaj z medom in Angal S. Na srečo nimam vročine, sem pa zaradi slabega glasu odpovedala vaje. Upam, da se bom vsaj spočila in si nabrala novih moči za začetek novega leta, čeprav me ne mika ležanje v postelji.

Še nekaj za mojo dušo, ki ji (roko na srce) bolniški staž danes definitivno odgovarja.

Bence, Eva, Caterina & Miki :)

Dokler nisem stopila iz avta in jih zagledala na bencinski črpalki, sploh nisem verjela, da pridejo. In da si resnično želijo silvestrovati v Mariboru, da želijo spoznati mojo družino in videti, kakšno je življenje v Sloveniji. Po dveh zabavnih, čudovitih, neverjetnih in avanturističnih dneh so šli.

V bližnji prihodnosti načrtujeva izlet na Madžarsko, v Grčijo ... Morda nama uspe priti celo do Nizozemske. See you there!