Click!

Ob dneh, kot je današnji, si bolj kot vse želim, da bi imela čudežni daljinec Adama Sandlerja v filmu Klik - za popolno življenje. Želim si, da bi lahko ugasnila jakost zvoka določenih osebkov v okolici, ki spoštujejo študentski zakon, da je torek dan za zabavo - ali pa zvočno izolirala stene, ker se res sliši vsak šum. Danes bi izklopila tudi nekatere ljudi, ker imam preveč polno glavo. Ne morem se učiti, ne morem razmišljati, komaj diham ... Solze pa kar vrejo iz mene; všeč mi je postal njihov okus, ko spolzijo po licu do ustnic in se jih dotaknem le s pikico jezika.

In vklopila bi mir. In tišino. Tisto neskončno in vseobsegajočo. Da bi lahko slišala odmev svojega dihanja. Okoli mene pa ne bi bilo žive duše. No, skoraj. Bila bi le On in jaz. Za vedno.

Mir in dobro.

Ljudje pustijo sled, pa če je še tako neznatna.
V spominu bodo za vedno ostale besede, tudi če so bile zašepetane.
Ostal bo spomin na dejanja, tudi če za njih ve samo en človek.
Pomembne so plemenitost, dobrota in veličina, ki jo nosimo v srcu.

Počivajte v miru.

Nemirne noči

Zadnjih nekaj tednov se mi pogosto dogaja, da ponoči ne morem spati, še posebej kadar ne spim doma. V tem izpitnem obdobju sem se očitno spet navadila na domačo posteljo, ker le doma lahko dolgo in dobro spim. Povsod drugje se ponoči zbujam ali pa se zjutraj zbudim popolnoma nenaspana, čeprav spim 9 ur. In preganjajo me nočne more. Tudi doma. Nekaj dni zaporedoma sem vsak dan sanjala o drugi osebi, o kateri sem razmišljala dan prej, pa če je šlo za globokoumne misli, telefonski pogovor ali le željo, da bi se po dolgem času znova videli. Danes pričakujem rezultate izpita - in ponoči sem sanjala o tem ...

Včasih se bojim iti spat, še posebej ko sem sama v sobi. Bojim se ljudi, ki me preganjajo v sanjah. Bojim se sanjati o dogodkih, ker je vse tako zelo resnično. Bojim se zapreti oči, ker ne vem, kaj naj pričakujem od noči. O toliko stvareh se bojim razmišljati, ker so neprijetne in si ne želim še sanjati o njih. In včasih, včasih se bojim sama sebe.

Kocka je padla.

No, pravzaprav kocke, ker je bilo odločitev glede prenove kuhinje kar nekaj. Kaj bomo obdržali in kaj ne, kaj bomo imeli na tleh, kakšnih oblik in barv bodo elementi, kakšna bo razporeditev, kaj vse je potrebno premakniti? Katero napo bomo imeli, kakšnih oblik in barv bodo ročaji, na kakšen način se bodo odpirale omare, kakšen bo pult, kje in kako bo ogrodje podaljšano, da ne bo nepotrebnih lukenj? In še milijon drugih malenkosti, o katerih sploh ne razmišljam več, ker moji možgani česa večjega res ne bi prenesli. Pravzaprav je skoraj misija nemogoče spraviti toliko različnih elementov v našo malo kuhinjo. Arhitekt definitivno ni imel kulinaričnih sposobnosti, ker bi v tem primeru prostor zasnoval uporabneje. Sicer pa občudujem ljudi, ki se s prenovo in svetovanjem oz. opremljanjem ukvarjajo vsakodnevno in ob tem upoštevajo toliko stvari, ki navadnim smrtnikom niti ne padejo na pamet. Rezultati večurnih pogovorov, debat, pogajanj, meritev in premislekov bodo dokončno vidni (in predani v uporabo) v drugi polovici aprila, ko bom lahko postregla tudi s fotografijami.

Drugače pa - na severovzhodu nič novega. Z izpiti v tem izpitnem obdobju sem na 3/4, nov urnik je popolnoma nečloveški, ker bo faks postal moj drugi dom, naše stanovanje v Mariboru pa šele tretji, poleg tega pa se že "veselim" 2x bolj napetega poletnega izpitnega obdobja v primerjavi z lanskim letom. Seveda pa bo do takrat še pestro: poleg prenove kuhinje me čaka še nekaj pomembnih odločitev, selitev & iskanje drugega začasnega bivališča, pregovarjanje domačih, da je to res prava odločitev ... Resnično se veselim le druženja s sošolkami, ki mi bo krajšalo dolge dni na faksu. In Njenih obiskov, vaj, Nušinega izpita, bowlinga ... Pravzaprav preostanek študijskega leta ne bo slab. Sploh ne. :)

Ne, moj oče ni steklar.

Kaj je lepšega, kot zbuditi se v objemu ljubljenega, še enkrat ponoviti izpitno snov in se podati na 10 minutno pot do faksa, kjer te čaka izpit - eden izmed dveh, ki v 1. letniku nista bila pogoj? Lepše je le še doživeti kakšno presenečenje s strani profesorja, ki vstopi v predavalnico in npr. oznani, da bomo vsi prisotni izpit opravili. Ali pa, da nam ga sploh ni treba pisati, prosi le, da mu damo indekse, in bo kar vpisal (neke x in y) ocene. Opravljen izpit za nič truda? Skorajda ni lepšega ...

No, danes zjutraj me (žal) ni dočakalo takšno ali podobno presenečenje s strani profesorja, saj smo izpit morali pisati, ocene pa bodo znane šele v ponedeljek. Sem pa pol ure pred izpitom, med potjo na faks, doživela šok. Na krožišču, ki je vsem mariborskim študentom in obiskovalcem ŠTUKa še kako znano, moram pač prečkati cesto, če želim iti na faks. Pogledam desno - nikogar, pogledam levo - tovornjak je še daleč, lahko grem ... In grem. 1 meter pred koncem prehoda za pešče pa se mi pred očmi odvrti hiter posnetek - nebesno moder VW, jezen pogled voznika in tresk! v moje koleno! Cviljenje zavor in potem še reakcija voznika, ki je za nastalo situacijo krivil mene. Yeah right, očitno sam ni pogledal na prehod, ko je peljal v in iz krožišča, ker me definitivno ni mogel kar tako spregledati. Ali pa sem res tako neopazna, prozorna, nevidna? Kot steklo?

Ne, dragi voznik, moj oče ni steklar. In če ti misliš, da ti ni treba upoštevati pešcev, ker imaš pač izpit za avto že od takrat, ko sem jaz bila še v plenicah, se zelo motiš. In če se potem še jeziš name, ker hodim po prehodu za pešce, mi prosim povej, kje naj grem čez cesto, da ti ne bom v napoto. In potem mi še povej, kje naj dobim kakšen rezerven del za moje koleno, ki ga zdaj težje premikam, ker me boli. Bedak! Razmišljam, da bi obiskala zdravnika ... Še raje pa bi poiskala tega voznika in mu povedala par krepkih, ker se niti ustavil ni, da bi preveril, če je z mano vse v redu.

Edina dobra stvar je, da danes praznuje 20. rojstni dan posebna osebica. Tjaša, vse najboljše! :*

Najbolj pocukran praznik v letu

Valentinovo, seveda. Včeraj mi je 4x postalo slabo od srčkov, rdeče barve, sladkih besed in kiča. Prvič v trgovini z babico, kjer so se (kot povsod drugje) dobro založili z raznimi sladkarijami v posebnih izdajah, pravimi in umetnimi rožami, lončki, plišastimi živalicami in srčki vseh možnih odtenkov in oblik. Drugič v trgovini z mamo, ob podobni situaciji. Tretjič in četrtič pa ob poslušanju radia, ko se je vrtela starodavna Wernerjeva valentinova mojstrovina. Valentinovo mi je načeloma pri srcu, ker rada nakupujem darila, ampak - kar je preveč, je res preveč.

Ker dnevna doza sladkorja še ni bila zadovoljena, sva si zvečer ogledala romantično komedijo Vedno priča, nikoli nevesta. Tudi v kinematografih obvladajo svoj posel in vedo, kaj bo vžgalo pri večini populacije. Ampak hej - meni je Katherine Heigl všeč že od prvega trenutka. :) Večer se je - po nekaj težavah z avtomobilom - zaključil s presenečenjem na nočni omarici. Hvala ti!

Tebi.

Ljubim te.

Ne hvali dneva pred večerom

Oborožena z zalogo robčkov, angalom s, inhalatorjem, čajem, kompotom, aspirinom +c in še čem razmišljam - ker se me je lotilo nekaj, kar zahteva počivanje, mi kaj drugega niti ne preostane. Pravzaprav sem včeraj želela pisati o nečem slabem, ker je bil ves dan popolnoma neizkoriščen. Namesto učenja je bilo bolj zanimivo pospravljanje že tako pospravljenih škatel, zaradi PMSja so bili moji živci do poldneva že popolnoma načeti, ker sem v teh dneh resnično zelo občutljiva in lahko jokam zaradi brezveznih malenkosti, ki me ponavadi sploh ne ganejo.

In ko je bil prispevek za blog že popolnoma oblikovan, poln tarnanja, stokanja in solz, je prišlo odrešenje - cimrin klic, da se zvečer dobimo, ker sta oba s fantom te dni praznovala rojstne dni. Še malce pregovarjanja, iskanje prave steklenice na bencinski črpalki (ker pač obljuba dela dolg), vožnja do pravega kraja (in vmes nekaj stranskih makedamskih poti - nikoli mi ne bo jasno, kako se lahko cesta konča sredi ničesar) - in sledil je prijeten večer. Med vožnjo domov in dvema postankoma, namenjenima prehranjevanju in predvsem pogovoru z Njim, sem čutila, da sva si tokrat še bliže. In ja, ko sem spet nameravala tarnati o malenkostih, ki me kdaj pa kdaj vržejo s tira, sem ugotovila, da je potreben le iskren pogovor. Nikoli ni vse popolno, na nas pa je, da si življenje naredimo lepo in prijetno ter izkoristimo trenutke, ki so nam dani.

Verjetno ne bom več nikoli sredi dneva pisala, kako grozen dan imam - v upanju na boljši konec bom počakala vsaj do večera. Seveda pa velikokrat velja tudi obratno: ko se že veselim, da boljše ne more biti, se ponavadi zgodi kaj slabega ...

She ...

Še vedno me zna na tisti prefinjen način zabosti naravnost v srce. Z mislimi, besedami in dejanji. S tistim ubijalskim pogledom, polnim neodobravanja. In sovraštva. In neizmerno željo, da bi spet obveljala njena.

Guess what? You failed ...

Tokrat nisem klonila, kot že tolikokrat zapored. Priznam, bolelo je. A ne tako zelo, kot prej. Ker vem, da imam tokrat prav in da sem se pravilno odločila. In prvič sem bila dovolj močna, da me ni tako zelo prizadelo. Drugič bo še lažje ...

I do love you ...

I don't like to be alone in the night
And I don't like to hear I'm wrong when I'm right
And I don't like to have the rain on my shoes
But I do love you
But I do love you

I don't like to see the sky painted gray
And I don't like when nothing's going my way
And I don't like to be the one with the blues
But I do love you
But I do love you

Love everything about the way you're loving me
The way you lay your head upon my shoulder when you sleep
And I love to kiss you in the rain
I love everything you do, oh I do

I don't like to turn the radio on
Just to find out I missed my favourite song
I don't like to be the last with the news
But I do love you
But I do love you

Love everything about the way you're loving me
The way you lay your head upon my shoulder when you sleep
And I love to kiss you in the rain
I love everything you do, oh I do

And I don't like to be alone in the night
And I don't like to hear I'm wrong when I'm right
And I don't like to have the rain on my shoes
But I do love you
But I do love you
But I do love you
But I do love you

Mini shopping

Zjutraj sva se z mamo na hitro odločili, da se odpeljeva v sosednjo Avstrijo po mini nakupih. Že nekaj časa namreč iščem nove čevlje oz. športne copate, vendar mi je le redkokateri resnično všeč. Tudi ponudba, ki sem si jo uspela ogledati danes, ni bila nič kaj preveč posebnega; je pa res, da imajo določene trgovine kakšen model več, kot iste pri nas doma.

Izkupiček dneva: športni copati za mamo in dve novi pridobitvi za mene - Espritovi rjavi športni copati in nekaj podobnega balerinkam od Skechersa.

Krofi in popolnoma (ne)pustni torek

V nedeljo me je doletela velika "čast", podobna kot lansko leto - peka pustnih krofov. Ker pa je v postelji z dragim lepše, predvsem zjutraj, mi je bilo packanje vsaj delno prihranjeno, saj sem jih le dajala v posodo z oljem, skrbela, da so se lepo zapekli na obeh straneh in - jih postregla. Na prvi sliki so krofi med vzhajanjem, na drugi pa med cvrtjem. Končne slike žal nimam, ker so lačna usta pojedla 3 pladnje krofov še preden sem jih uspela poslikati. :) (V bistvu niso bili dovolj estetski, da bi jih želela poslikati.)


Sama nisem velika ljubiteljica krofov, ker jih je za pusta povsod preveč. Doma, pri sosedovih, pri lubiju ... So pa definitivno priljubljeni, ker sva s sošolko na pijači dobili vsaka svojega. Zastonj. :) Po tej pijači sva se s C. odpravili še na eno - v Europark, kjer pa niso delili zastonj krofov; tudi mask je bilo manj kot ponavadi, zato se mi je letošnji pust zdel predvsem zelo pust. Spomnim se še let, ko smo kot otroci z bratrancem in sosedi ves dan hodili po vasi in "služili denar"; sicer bistvno ni bilo v - takrat še - prisluženih tolarjih, ampak v zabavi in veselju, ki ga je pust predstavljal.

Ko bom opremljala stanovanje ...

... izbirala pohištvo, razmišljala o napeljavah in logičnih rešitvah, mi prosim prihranite živciranje in me v času del pošljite na dooolg dopust! Ker res ne vem, kako bom zmogla takrat, ko bo govora o celem stanovanju oz. hiši, če že ob načrtovanju prenove naše male kuhinje izgubljam živce. V času prenove se bom definitivno izbrisala iz tega sveta.

I want to move out NOW!