Škatla spominov

Danes me je popadla nepopisna potreba po pregledovanju škatel in predalov v moji sobi. Vse stvari sem zvlekla na kup, jih prebirala, sortirala in tiste nepotrebne zmetala v smeti. Nabrali sta se kar dve vreči nepotrebnih papirčkov in ostale šare, s katerimi sem nahranila zabojnik za smeti. Še vedno veliko preveč stvari pa sem zložila nazaj v škatle in jih položila nazaj na najvišjo polico. Moj pogled se je ustavil na stari škatli za čevlje, oviti v zguljen darilni papir, ki kar poka po šivih, saj je polna pisem, čestitk, razglednic, voščilnic - skratka takih in drugačnih papirčkov, ki kot mozaik sestavljajo mojo preteklost. Škatla, polna spominov na ljudi, ki so mi v nekem obdobju pomenili zelo veliko.

Odprla sem jo in začela brskati po njej. Pisma prijateljic in dopisovalk, čestitke sošolk iz gimnazije, majhni listki z lepimi mislimi sošolk iz osnovne šole, kup razglednic od prijateljic in prijateljev, ljudi, ki sem jih nekoč poznala, danes pa pač niso več del mojega življenja. Pa ne po krivdi kogarkoli izmed nas - naše poti so se pač ločile. Blokec, veliko lepih misli, majhne papirnate škatlice, pisma, napisana s skrivno pisavo, ki sva jo "izumili" s takratno najboljšo prijateljico, vstopnice ... Vedela sem, da je tam nekje. Majhen listek v obliki srčka, popisan s fantovsko pisavo napisanega poetičnega vabila v kino. Njegove prisrčnosti ne bom pozabila nikoli.

Izlet

Po težkem zgodnjem vstajanju - zaradi "izleta" v Maribor - smo bili po pičle pol ure priča filmski nesreči. V koloni smo se peljali skozi naselje, ko je tretji avtomobil pred nami začelo zanašati - najprej na nasprotni vozni pas, potem nazaj na našega in še enkrat nazaj, nato pa ga je obrnilo čez zaščitno ograjo in je pristal na strehi. Grozljivo, neverjetno in predvsem zelo hitro. Seveda sem takoj ustavila in izstopili smo iz avtomobila, da bi pomagali. Na srečo je voznik (ki je bil sam v ponesrečenem vozilu) odprl vrata na sovoznikovi strani in se izvlekel iz avtomobila. Ko nam je zagotovil, da je z njim vse v redu (verjetno zaradi šoka ni niti ničesar čutil), smo nadaljevali pot proti štajerski prestolnici. Z mamo sva se "znebili" sopotnikov in se odpravili na naš faks, saj sem morala v knjižnico, potem pa sva si vzeli čas za - šoping (seveda). Najbolj sem vesela, da sem dobila novo papirnato luč za sobo, saj sem tako res dobila zagon za prenovo. Nagledala sem si zavese in preproge, vendar sem se odločila, da najprej zamenjamo mizo in prebelimo, potem pa pridejo na vrsto detajli. Idej in načrtov imam polno, tako da le še počakam na konec izpitnega obdobja, ko se bom res lahko posvetila svoji sobi.

Z mamo sva po treh urah sprehajanja po trgovinah, pomerjanja in ogledovanja ugotovili, da je čas za odmor, zato sva se odpeljali do Slovenskih Konjic in obiskali njeno prijateljico (z izgovorom, da morava (zaradi uvedbe vinjet) porabiti evre, ki so na ABC kartici). Po dveh postankih na poti domov je končno prišel še tretji. Pri cimri sem spoznala novega člana njihove družine, za katerega upam, da bo ostal pri njih.


Okrog 16h sva končno prispeli domov. Po nekaj gospodinjskih opravilih sem ponesrečeno spravila luč na strop, vendar žarnica ni zasvetila, zato se je stric strokovno lotil zadeve in razsvetlil mojo sobo.

Danes se čisto zares počutim počitniško (kako se pa ne bi, če sem si pa vzela 3 dni oddiha od faksa) ... Sicer se mi z mize (ne)prijazno smeji kup knjig, ki s ene bodo prebrale same od sebe, tudi seminarske naloge se ne bodo po čudežu natipkale, in nobena snov se ne bo sama od sebe znašla v moji glavi. Ampak danes - danes še uživam.

Čudeži se še dogajajo

Običajno petkovo jutro, ko lahko poležavam in čakam, da se kazalci na uri premaknejo na 12.05. V Mariboru ostajam do petka samo zaradi ene ure vaj, zato sem že tretjič zaporedoma ves dopoldan razmišljala o temi, ki jo bom morda "izžrebala" za govor. Vklopim prenosnik, odprem Outlook, Mozillo in MSN, ko me v oči zbode Vanesino sporočilo. Dobesedno predre mi oči, ker na veličastni dogodek čakamo že vse od oktobra. Ma ne me jebat, študentske izkaznice so "že"!! (Sicer s serijsko napako, saj smo na novi Filozofski fakulteti v Mariboru še vedno vsi bruci.) Pohitim na faks, čeprav ob petkih ni več skoraj nikogar. Pričakovane gneče pred referatom ni, zato prijazna referentka hitro poišče mojo študentsko izkaznico. V ponedeljek bo evforija. :)

Kače

Če me je česa resnično strah (poleg višine, pajkov, vsemogočih žuželk in verjetno še česa, za kar niti sama ne vem), so to kače. Edina kača, ki jo imam rada, je zelena plišasta na moji okenski polici, ki skrbi za to, da pri oknu ne piha v sobo. :)

Strah je privzgojen in tudi v mojem primeru je tako. Ko sem bila še majhna smo bili na morju v Zadarju in nekega dne je v spalnico prisikala kača. Ati mi jo je pokazal, jaz sem tekla povedat mami, ki je zagnala paniko in me posadila na mizo, sama pa je stopila na stol. Še isti dan smo se odpeljali k prijateljem v Zaton, ker mama ni več mogla spati v tisti hiši.

Konec drugega letnika smo pri uri biologije gostili človeka, ki vzgaja kače. Takrat sem skoraj doživela živčni zlom, ko so me nagovarjali, da se naj le dotaknem sedemmeterskega pitona. Na srečo mi je razredničarka dovolila, da zapustim razred.

Ko sem danes šla na faks, sem na zelenici pred študentskimi domovi videla moškega in žensko, ki sta se nekaj sklanjala proti travi. Najprej sem mislila, da kaj popravljata, potem pa sem opazila, da ženska drži v rokah kačino glavo, takoj zatem pa sem videla še celo kačo. Spooky, res. Kar steplo me je in pospešila sem proti faksu.

Nekoč bi rada premagala strah pred kačami in vsem drugim, a si niti ne predstavljam, da bi me zaprli v nek prostor, v katerem bi bilo polno kač. Jaz bi se s svojim strahom raje soočila na kak prijaznejši način.

Ko misel kar pobegne ...

Velikokrat se mi zgodi, da čez dan (pa kjerkoli že sem) dobim zamisel za novo objavo na blogu ... Ko pa končno sedim za mojim prenosnikom, pregledam vse nove maile, objave na blogih, novice na faksu in spletnih portalih, moje misli nikakor ne morejo dobiti neke prave oblike, zato zamisel ostane skrita nekje globoko v zadnjem kotičku mojih možganov ... In čez nekaj časa je pozabljena.

V torek sem bila že popoldan popolna živčna razvalina zaradi kolokvija in sem na poti na faks v mislih ponavljala snov, ko me na pločniku ustavi nek fant in vpraša, če sem študentka. "Ja, sem ja." "Pa bi ti lahko zame kupila kake bone?" "Zdaj nimam časa," je bilo vse, kar mi je uspelo izustiti. Pravzaprav je imel srečo, ker se mi je pritisk ob njegovem obtožujočem pogledu dvignil na 330. Zakaj pa bi jaz naj njemu kupila bone, če sem pa v Mariboru od ponedeljka do petka in jih pravzaprav porabim skoraj vse? In zakaj bi on na moj račun in na račun države dobival poceni hrano, ker pač nima statusa in je za to kriv čisto sam? In potem me še gleda, kot da bi ubila najmanj 5 ljudi, 20 pa bi jih ležalo v nezavesti ...

Ampak jaz se v nekem trenutku nikoli ne domislim pravih besed - v misli mi pridejo, ko je že prepozno. Seveda je ponavljanje snovi splavalo po vodi, ker sem preostanek poti do faksa razmišljala le še o tem, kaj bi mu lahko oz. morala povedati. Do večera pa se sploh nisem več spomnila, da bi morda moj blog prenesel kako objavo, ki bi morda malo pomirila moje živce.

Morda pa sovražnik ni le sovražnik

Včasih nas najpomebnejših stvari v življenju naučijo ljudje, za katere si želimo, da jih sploh ne bi spoznali, ker nam je njihova bližina prinesla le trpljenje in žalost. V nekem trenutku pa imajo veliko večji učinek od vzpudbudnih besed tiste, ki nas ponižajo, obtožujejo in želijo oropati človeškosti, saj prebudijo neznansko moč, ki se je nikoli nismo zavedali. Zaradi teh besed delamo, kar se je prej zdelo nemogoče. Razbijamo neprebojna stekla. Podiramo nepremagljive prepreke. In nekoč, nekje znova zaživimo, polni novih izkušenj in zaupanja v nekaj boljšega.

Lost in Universe

Včasih se kljub kopici ljudi, ki me obkrožajo, v nekem določenem trenutku počutim tako zelo samo.
Kot da bi izgubljena tavala nekje po drugi strani vesolja.
In milijone svetlobnih let naokoli ne bi bilo žive duše, nikogar.
Le jaz, izgubljena v svojih mislih.
In lažna stvarnost.
Vseobsegajoča in brez konca.

Še dobro, da Njegov objem prežene vse črne misli.