Vem

Vem, kako je, kadar ne moreš nehati ... Lahko se še tako trudiš, pa ne gre. Prekleto dobro vem, kakšen je občutek, ko te trga bolečina in ni nikogar, ki bi jo lahko odpravil. Kot nož se zarije v srce. Enkrat, dvakrat, trikrat ... Potem pozabiš šteti, ker tako zelo boli. Kot da bi nekdo mesaril po srcu. Z užitkom. In misliš, da nikoli ne bo minilo ...

Pa ni tako. Minejo dnevi, tedni, meseci, leta ... In vse manj boli. Vem, da mi zdaj ne verjameš, ampak je res. Vem, ker sem bila tam. Včasih te ne obišče nek superjunak, ki odvzame bolečino. Včasih mora oditi sama ... In ravno takrat veš, da si zaslužiš nekaj boljšega.

I could never leave you alone.

Male velike modrosti (1)

In three words I can sum up everything I've learned about life:
it goes on.

(Robert Frost)

Modrost dneva

V izvirnem jeziku.

"Vedno bole diši tisto ka drugi gejo."

...

Umetnost ljubezni ni v tem,
da nekoga ljubiš zaradi njegovih pozitivnih lastnosti,
temveč v tem,
da ga ljubiš zaradi njegovih negativnih lastnosti in napak.

Po viharju ...

Nekateri ljudje pridejo kot vihar. Razburkajo morje, podrejo drevesa, povzročijo katastrofo ... Ampak po viharju vedno pride tista svežina, ki v opustošenju vzbudi upanje in da občutek, da se začenja nekaj čudovitega.

Drugi pridejo kot prijetna poletna sapica. In ostanejo za vedno.

Ampak ta razlika ni bistvena. Od vseh se učimo. Čisto vsak, ki (vsaj za trenutek) vstopi v naše življenje, prinese neke spremembe, nam spremeni določene poglede. In nikoli več nismo taki, kot smo bili prej, ko teh ljudi še nismo poznali. V mislih nimam drastičnih sprememb, ampak tiste male, neznatne, ki nas kljub vsemu oblikujejo v to, kar smo.

Nikoli si nisem mislila, da bo neka oseba tako zelo vplivala na moje življenje. In čeprav ne gre za velike stvari, vsaj v očeh drugih ljudi ne, sem hvaležna za 5 dni iskrenih pogovorov, spoznavanja resnice, odkrivanja novih pogledov na svet in malih življenjskih modrosti.

Odpiram savno!

Najina mala študentska sobica spreminja namembnost. Samo še vedro vode in nekaj nagcev - in postala bo čisto prava savna. Na nesrečo je okno ravno na taki čudni strani, da nama nikakor ne uspe narediti prepiha, k vročini in sopari pa pripomorejo še hladilna skrinja, priklopljena na elektriko, prenosni računalnik in televizija. Seveda pa - how convenient is that - okna ni mogoče odpreti na stežaj, zato se dobesedno kuhava. Razmišljala sem že, da bi se preselila v kopalnico, kjer se da narediti čudovit prepih, vsake toliko pa bi stopila še pod ledeni tuš. Sprašujem se, kaj bom delala, ko bo še 10°C več, če se mi že zdaj vse skupaj zdi neznosno. Ugotavljam, da laže prenašam mraz kot vročino. Ali pa tudi ne ... Bi pa v tem trenutku bilo nadvse enkratno, če bi šla na Antarktiko.