Today is really not my day. Po dolgem prebujanju nisem bila sposobna početi skoraj nič koristnega, so pa zato bili moji možgančki polno zaposleni z razmišljanjem. Najprej o tem, da še vedno nisem našla garancije za mojo Barbie Nokio, pa o obiskih občinskega urada, zdravnika & frizerja, ki jih načrtujem v naslednjih dneh, da o učenju sploh ne izgubljam besed. Pa to sploh ni tako zelo pomembno. Konec septembra me čaka še selitev nazaj v Maribor, ki se je po eni strani že zelo veselim, po drugi strani pa se moram soočiti s kruto resničnostjo.
Letos ne bo tako, kot je bilo lani. Sploh ne. Letos bo popolnoma drugače (čeprav še vedno stiskam pesti, da se vse le ne bi tako zelo spremenilo). I will survive. V to ne dvomim. Ampak vseeno bo drugače, popolnoma drugače. Vse. Vse od ulice in hišne številke do zmenka za kosilo. Vem, da se bom navadila in preživela. Ampak mene vedno ubija negotovost. In nevednost. In čakanje do zadnjega trenutka, da izvem nekaj zelo pomembnega, kar bo vplivalo na naslednjih 10 mesecev mojega življenja. Če bi v tem trenutku vedela, kako bo, bi se sprijaznila in poskušala iz vsega skupaj potegniti najboljše. Ampak najhujše je to, da bom na te odločitve čakala še en mesec.
Ne maram zadnjega avgusta, resnično ne. To je dan, ko se resnično zavem, da je poletja konec. To je dan, ki napoveduje začetek šole in jesen, spremembe na vseh področjih. In tisto rutino, ki jo sovražim že 14 let. In letošnji zadnji avgust napoveduje tudi pogreb. Na vsakem se zjočem, tudi če preminulih ne poznam. Ne morem si pomagati. In jutri bom imela veliko razlogov za jok.
