Male velike modrosti (3)

Vsak dan se naučiš nekaj novega o sebi.

Najlepše rojstnodnevno darilo

Priznam. Izmed vseh fantastičnih daril, ki sem jih dobila za rojstni dan, sem si najlepše podarila sama (oz. s pomočjo prijatelja, ki je v zadnjem trenutku priskrbel vstopnice). Tako sem danes uživala ob žametnih glasovih najlepših slovenskih vokalistov. Bilo je nepozabno in neponovljivo. Spat grem s širokim nasmehom in spočitimi očmi.

Moj dan!

V svojih 21. letih sem doživela marsikaj. Pa zdaj ne bom razmišljala o slabih stvareh, raje se osredotočam na lepe - je pa res, da so me oboje oblikovale v osebo, kakršna sem danes. In rada sem jaz. In rada imam vse moje. Še posebej, če to pomeni, da že ponoči dobim kup sporočil, da mi za rojstni dan zjutraj zapoje D., da spijem čaj iz skodelice, ki mi jo je podarila M. ... :) Najbolj pa se veselim popoldanskega srečanja s C. & N., ter večera z mojimi domačimi.

Dovolj besed, le še: vse najboljše, nea! :)

Male velike modrosti (2)

Če se nekdo tako spremeni,
potem že od začetka ni bil tak,
za kakršnega si ga imel.

(neznan avtor - zabeleženo med zapiski s faksa)

V petek si ne moreš želeti nič boljšega

Ko za dobro jutro "za foro" vklopiš prenosnik, pokukaš na AIPS in vidiš, da ti je oceno uspelo zvišati s 6 na 10. Nič boljšega. Ko se potem v evforiji in z največjim nasmehom na obrazu zaženeš na upravno enoto in čez 10 minut že hitiš v službo z novim vozniškim dovoljenjem. Nič boljšega. Ko sodelavci spet stresajo take legendarne izjave, da te bolijo vse mišice, še tiste, za katere ne veš. Nič boljšega.

Zdaj pa grem na lepše. Nič boljšega.

Dejstva.

* Nekateri ljudje ljubezen izkazujejo na čudne načine. Ali bolje - na (drugim ljudem) nerazumljive načine.

* Danes sem opravila še drugo polovičko pogojnega izpita in bom verjetno od torka dalje uradno vpisana v 3. letnik.

* I feel so old. V treh urah, preživetih v Europarku, nisem kupila nič zase (niti kot nagrado). Kupila sem 2 ponvi, ker imajo v Intersparu znižanja.

* Čutim, da se oglaša moj materinski čut, ker sem hotela iz H&M-a odnesti vse otroške oblekice.

* V naslednjih dneh si bom privoščila frizerja, seveda pa ne bo izostalo niti delo. Šefica me je klicala takoj po izpitu.

* Glede na to, da je moj zapravljalni čut otopel, se bo občutno povišalo stanje na varčevalnem računu.

* V naši ulici danes nazdravljamo še eni dojenčici. Borovničk več ne nesem, jutro bo zanimivo.

Vse je res.

Spet me ima, da bi napisala nekaj v stilu prejšnje objave ... Pa ne bom. Raje odštevam dneve do 7. oktobra, ko se moram narisati v pisarni študentskih domov in slovesno prevzeti ključ od novega zatočišča. In ja, to bo že moja četrta vselitev v študentski brlog (prej sem bila v dveh privatnih stanovanjih in v zasebnem študentskem domu). Pa kaj če grem komaj v tretji letnik in se selim že četrtič. In če bo potrebno, se bom tudi znotraj študentskega doma preselila, saj nisem edina. Koga briga. Ampak res mi gre na živce, da ima ena določena oseba vedno neke pripombe - namesto, da bi bila vesela, da sem dobila mesto v študentskem domu, je spet začela s svojimi veleumnimi pripombami in tako imenovanimi nasveti. Imam pač probleme z ustalitvijo in morda jih bom imela celo življenje. Pa kaj ... Vse bo šlo na moj račun, na moje stroške in moje živce, zato se nima nihče pravice vtikovati v to, kako živim, kje živim, s kom živim in ali se spet selim. Pa še to - do zdaj sem pri vseh selitvah vedno šla samo na boljše. Toliko o tem ...

Včeraj sem šla zviševat oceno. Občutek je dober, rezultati bodo znani v ponedeljek. Jutri me čaka še drugi del ustnega izpita, zato se grem zdaj dalje učit in upat, da bom tudi to dobro opravila. Potem pa - delovne počitnice. In vpis. In pakiranje. In začetek faksa. In selitev!

(Skorajda) ne morem več!

Raven moje psihične vzdržljivosti (in vzdržnosti) bo kmalu presežena ... V meni so požarji, viharji, tornadi in poplave čustev, občutkov in misli, ki si želijo na plano. Zakaj se morajo nekateri ljudje vtakniti v vsako malenkost? Zakaj ne morejo živeti svojih življenj in ne razmišljati o drugih ljudeh? Zakaj me ne morejo pustiti pri miru? Zakaj mi ne pustijo, da bi svoje življenje živela tako, kot si želim? Še samo malo in znorela bom! Čisto zares se mi bo utrgalo in pristala bom najmanj v Ormožu! A če odprem usta, bom povedala preveč, zato raje modro molčim in iščem podporo v moji mami. Tako tolaživa druga drugo in večer je spet prijetnejši. A vse ima svoje meje in bojim se, da moje več ne bodo dolgo vzdržale tega pritiska.

Enkrat bom napisala nekaj o moji čudni družini - no, pravzaprav razširjeni družini, ki se ji je danes pridružila dojenčica Lili.

Čas.

Med brskanjem po zapisih izpred enega leta sem razmišljala, koliko se je v tem obdobju spremenilo moje življenje. Eno leto se zdi dolga doba: 12 mesecev, več kot 52 tednov, 365/366 dni, 876o ur, 525600 minut oziroma 31536000 sekund. Če šteješ vsako sekundo, se zdi zadnja številka neskončno daleč. Pa vendar - eno leto ni nič, še posebej, če ga zaznamuje vsakodnevna rutina, ki jo popestrijo le počitnice oz. (trenutno) v mojem primeru prihajajoči izpiti.

Površinsko gledano je bilo letošnje leto podobno lanskemu: urnik, nad katerim lahko le obračaš z očmi, vaje, kjer sploh nimaš občutka, da nekaj delaš, da o predavanjih sploh ne govorim; vsak teden isti ljudje, iste predavalnice, isti zmenek za kosilo, ista hrana ... Nobene pestrosti. Površinsko gledano. Če pa odmislim vsakodnevne obveznosti, faks in delo, se je dogajalo veliko. Izobraževanje v Grčiji, ki mi je odkrilo nove poglede na svet, predvsem pa na ljudi in medčloveške odnose; prelomne odločitve o prijateljstvih, odločitev, da se ne pustim izkoriščati in s tem tudi selitev; pa vsi tisti mali dogodki, za katere sploh več ne vem, da so šli mimo ...

Eno leto je dolgo obdobje za rutino, a prekratko za vse stvari, ki bi jih želela narediti, za vse ljudi, ki bi jih želela dobro spoznati, za vse besede, ki bi morale biti izrečene. Kdo ve, kje bom preživljala naslednji september. Vem pa, da bom spet razmišljala o minevanju in se čudila, da včasih čas res prehitro beži. Vseeno pa upam, da bom uspela ujeti tisti pravi čas. Moj čas. Za vse.

Laži

Nikoli nisem odobravala laganja in prikrivanja. Že res, da sem tu in tam izustila kakšno majhno laž, ampak še to z odporom in slabo vestjo. Zato mi je še manj všeč, ko meni nekdo nekaj prikriva in ne pove resnice. Čeprav ta boli.

Laži dolgoročno škodijo. Bolj kot resnica, tudi če je boleča. Laži popolnoma spremenijo predstavo o osebi in poznejše odkritje resnice je eno veliko razočaranje. Še huje se mi zdi, ko vsa okolica ve, da nekaj ni res, a si nihče ne upa vzeti stvari v svoje roke in narediti tako kot je prav: povedati resnico. Pa ne govorim samo o politiki - v te debate se niti v vročem predvolilnem času nočem spuščati, ker mi enostavno ni do tega, da bi mi kdo solil pamet, ker prej ali slej vsak politik začne gledati na lastno korist - seveda izjeme vedno obstajajo, ampak Slovencev nas je vseeno le malo manj kot 2 milijona.

Ne morem si predstavljati, da bi vse življenje živela v laži. Da bi npr. bila posvojena, a mi starši tega ne bi povedali. Ali da bi me starša zapustila, kasnejši skrbniki pa bi mi povedali, da sta umrla. (Moja mama ima sicer "srečo", da sem ji podobna - tudi če bi bil oče kdo drug, tega na prvi pogled ne bi mogla ugotoviti; poleg tega pa babica 1x ali 2x na leto najde neverjetne karakterne podobnosti z očetom.) Ker bi si v teh - skoraj enaindvajsetih - letih ustvarila neko realnost, potem pa bi mi nekaj besed porušilo vse predstave o ljudeh, za katere sem mislila, da jih poznam. In ker bi s tem odšlo tudi zaupanje, za vedno. Nikoli ne bi odpustila človeku, ki bi mi lagal oz. prikrival resnico, samo zato, da me ne bi prizadel; kasneje bi me bolj bolelo to, da ni tak, kakršnega sem dojemala in imela rada.

Zato raje izvem resnico, pa če je še tako boleča.