Ne hvali dneva pred večerom. Kolikokrat sem si ponovila to misel, ko se je dan začel preveč dobro, da bi bilo res. Danes je bilo ravno obratno. Dolgotrajno jutranje iskanje parkirišča (v bližini faksa je to misija nemogoče), odpovedana predavanja (in ugotovitev, da sem se zastonj vozila v MB), izgubljen indeks in potem hitenje na pošto, kjer sem končno našla pričakovano pošiljko s faksa. In res ne vem, zakaj novi poštar ni pustil niti listka v nabiralniku (kar se ponavadi naredi, če gre za priporočeno pošiljko, naslovnika pa ni doma). V uri in dvajset minut sem tako našla indeks in pripadajoča potrdila, uredila vse v zvezi s štipendijo, šla po (upam da končno) popravljen mobilni telefon, na upravni enoti overila mamino poroštvo in zaprosila za izdelavo osebne izkaznice, skočila še v lekarno, trgovino in jest - vse to v spremstvu mame. Obema se je danes življenje skrajšalo vsaj za nekaj ur, če že ne mesecev. Če bi kadila, bi danes gotovo pošla mesečna zaloga cigaret.
V drugi polovici dneva so se stvari obrnile na bolje. Po urejanju vseh teh zadev smo si z D. in T. ogledale premiero filma Dirka smrti (s svetovno foro, ob kateri smo se smejale le me 3) in bile za obisk primerno nagrajene (ja, splača se iti na premiero). In tudi akcijske malibukole niso bile od muh. Pa še težko pričakovani klic, ki je današnji mood resnično obrnil na bolje.
