Leto je že skoraj naokoli. Še zadnji mesec. Spet veliko lučk in vseh mogočih okrasitev. Ta čas me bo vedno spominjal nate in na stvari, ki so ti najljubše. Preteklosti pač ne gre izbrisati, čeprav se vse spreminja. Mesto spreminja podobo in tudi tisti najin kotiček ni več isti. In nikoli več ne bo. Jaz se spreminjam. In ti se spreminjaš. Tako zelo, da te danes ne poznam več.
Nekje, nekoč, v nekem vzporednem vesolju te bom zopet srečala. Takrat ne bo ogromnih prepadov in miselnih viharjev. Ne bo nobenih kaj-pa-če-jev. Ne bo obžalovanj preteklih dejanj (in tistega kar bi morala storiti - pa nisem). Ne bo več zamer in jeze. Takrat bo vse tako, kot mora biti.