I don't want to be the girl with the sad eyes anymore.

Save me.

Changes (in my head)

Potem pa že ni vse tako kot sem verjela do zdaj.
Črno in belo.
Prav in narobe.

I guess I finally see all the colors.

Enkrat si angel, drugič hudič.

Januarska depresija

Danes sva s P. ugotovili, da je januar res najbolj depresiven mesec v letu. Mene daje že vse tri tedne ... Razpoloženjska nihanja, lenoba na kubik, nejevolja, brezvoljna stanja ... Vse to pa tu in tam prekine popestritev, npr. ko si želim pred odhodom na krvodajalsko akcijo v sosednjem apartmaju oprati roke in pipo na umivalniku (skoraj) dobesedno raznese, tako da dobim zastonj tuš in dvig srčnega utripa na 110. Naslednji dan pa se januarska depresija spet nadaljuje, predvsem zaradi turobnega vremena, topljenja snega in dežnih kapljic, ki trkajo na okno. Želim si pomlad, želim si poletje, želim ... svobodo.

Presenečena in zadovoljna

Čeprav sem si že velikokrat rekla, da me nič ne sme presenetiti, se tu in tam še vedno zgodi kakšna takšna stvar, zaradi katere skoraj padem s stola ali pa - kot v tem primeru - mi razjasni določena vprašanja, ki mi še pred meseci niso dala spati. Danes si mislim: nič čudnega. Zato se je vse skupaj odvijalo tako, kot se je, zato sem se po eni strani čutila izdano, po drugi pa olajšano, ker sem lahko za seboj pustila tiste mučne trenutke, obtožujoče poglede, nerazumevanje ter obnašanje, ki je jasno kazalo razvajenost in nepopustljivost. Takrat sem vedela, da ne morem vedno ustreči vsem, pa če se še tako trudim. In danes vem, da sem ravnala še kako prav. Tudi zaradi tega, ker so z menoj ostale moje najljubše osebice. In tega ne bi spremenila za nič na svetu.

Ni mi žal, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo. Ker je bilo prav.

Questions in my head.

Letos ne bo nobenega pregleda preteklega leta in vseh dogodkov (povem le to, da sem sprejela nekaj pogumnih odločitev). Letos prav tako ne bo nobenih New Year's Resolutions, nobenih zadanih ciljev ali želja (vsaj ne javno objavljenih). Naj se zgodi, kar se mora.

Letos bo le vprašanje za vse soblogerke (skoraj 100% sem prepričana, da moj blog berejo samo predstavnice ženskega spola - verjetno zato, ker moškega komentarja še nisem zasledila). Namreč ... Že nekajkrat me je imelo, da bi zapisala določene stvari, pa sem se vedno prej ustavila, ker - se sprašujem, kje je tista meja med zasebnim in javnim? Kaj napisati in s čim grem predaleč? Je rešitev v zaklepu bloga? Ali pa le postajam paranoična?

Me opazuješ izza vogala ali mi kukaš pod prste?